Zbirateljski logi

Prijateljica za vedno
Amiga 1200 je pred kratkim praznovala 20-letnico. Commodore je 18 let na onem svetu, vendar ljubitelji znamko še vedno držijo pri življenju.
Amiga 1200 je pred kratkim praznovala 20-letnico. Commodore je 18 let na onem svetu, vendar ljubitelji znamko še vedno držijo pri življenju.

Kateri retro je vaš najljubši?

19.10.2018 15:31 Artur Švarc

Moj članek o zgodovini Amige iz enega zadnjih letnikov (2014) Mojega Mikra.

Pravijo, da prve ne pozabiš nikoli. To še posebej velja za računalničarje, ki so danes primorani tapkati po tablicah ali sedijo za velikimi zasloni, ki jih krmijo osebni račnunalniki. A vedno ni bilo tako.

Mlajša generacija tehnogeekov se je rodila z miško v roki in telefonom na ušesu in občutka, da smo računalništvo včasih doživljali drugače, ne bo nikoli doživela. A osemdeseta, ki so orala ledino množičnemu računalništvu tudi na čudni strani alp in začetek devetdesetih, vse do prevlade PC-jev, so od ljudi zahtevala drugačen pristop. Teh časov se danes spominjamo z nostalgijo, naši starejši bralci pa na podstrešju, v kleti ali kakem posebnem delu dupline hranijo svoje spomine. No, nekaj nas je, ki imamo do osem in 16-bitne železnine iz tega obdobja še prav poseben zbirateljski odnos.

Če so naše kraje v z godnji populaciji računalniške pismenosti zaznamovali predvsem Commodore 64, ki je še danes najbolj prodajan računalnik vseh časov in Sinclairjev Spectrum, je prihod 16-bitnikov, Atarija in Amige prinesel novo obdobje storilnosti. V času, ko so ti za današnje razmere smešno zmogljivi računalniki pisali prihodnost, je bil PC velika, draga in eksotično grda škatla in čeprav je 20 let pozneje prevladal, mu skorajda ne bi uspelo. Pred začetkom sterilnih devetdesetih so pri Commodorju leteli na krilih slave, ki so jim jo prenesle Amige, a kot je vedno v zgodovini, ko tehnično napredne rešitve prevzamejo čudaki z očali, denarnico in kalkulatorjem v roki, je šlo podjetje zavoljo napačnih odločitev v franže, mnogo IT zgodovinarjev pa priznava, da bi lahko bil svet računalnikov danes precej drugačen.

Amiga je pri Slovencih imela poseben status zavoljo napredne grafike, zvoka, oknovskega operacijskega sistema, ki ga je Bill Gates takrat šele sanjal. Izven domačih logov so naseljevale praktično vsako lokalno kabelsko televizijo, a spet, zaradi zaprtega sistema, s pridihom eksotike, je večina ljudi v devetdesetih posegla po PC-jih. Svet je šel v drugačno smer in na Amigah se je nabral prah. Za vse nostalgike in tiste, ki bi si radi lastili kos zgodovine, smo pobrskali po čarobni škatli zgodovine računalništva in zagnali eno od Amig.

Labodji spev

Amiga 1200 je predstavnik Commodorjeve tretje generacije Amig, narejen za domačo rabo. Uradno je bil predstavljen 21. oktobra s ceno 599 dolarjev v ZDA. Podobno kot predhodnik, Amiga 500, je tudi A1200 zadeva, ki vključuje vse v enem računalniku – tipkovnico, procesor in disketno enoto, opcijsko pa ima mesto za 2,5-palčni trdi disk. V tistem času je Commodore izdal tudi CD32, konzolo na arhitekturi Amige 1200 s CD pogonom. Slaba podpora softvera in težave pri izdelavi in cena so CD32 naredili za enega največjih neuspehov v računalniški industriji in mlinski kamen, ki je skupaj z birokratskim vodstvom velikana tudi potopil Commodore. A nazaj k A1200. V začetku se je računalnik prodajal bolj slabo, a je hitro dosegel solidno prodajo, kar pa kot rečeno ni rešilo podjetja. Koliko Amig 1200 je bilo prodanih, ni znano, do propada Commodorja pa naj bi v Nemčiji prodali 95.000 primerkov, kar daje končno številko po ocenah nekje blizu 650 do 700 tisoč primerkov. Ko je Commodore 1994 ugasnil, je A1200 praktični izginila s trga, leto pozneje pa jo je na trg vrnil nemški Escom, ki je prevzel blagovno znamko. Z višjo ceno kot pred tem in novo disketno enoto, ki je bila nekompatibilna z nekaterimi specifičnimi formati zapisa, ni bila prva izbira kupcev, ki so takrat že posegali po veedno cenejših PC-jih. Ko se je Escom leto pozneje zrušil, je ugasnila tudi Amiga 1200.

Amiga 1200 je bila tehnično velik korak naprej v primerjavi z zgodnjimi Amigami iz osemdesetih. V osnovi je 32-bitni računalnik s procesorjem Motorola 68EC020 in 2 MB RAM-a. Posebna arhitektura Amig mu je omogočala neposredno komuniciranje s pomnilnikom in namenskimi čipi AGA za zvok in sliko. AGA je prinesla 256 barv naenkrat iz palete 16,8 milijona, v posebnem načinu HAM z diferenco sosednjih bitov pa celo 262.144 barv. A kljub temu A1200 ni ponovila prodajnega uspeha Amige 500, saj je bila tehnično manj superiorna od konkurence. AGA chipset je obveljal za razočaranje, saj je Commodore pred izidom generacije delal na chipsetu AAA (Advanced Amiga Architecture), ki pa so ga oklestili na AGA, ko je zmanjkalo časa za razvoj in 1993 tudi opustili, saj je takrat PC že dohitel razvojne želje inženirjev pri Commodorju. Dve leti prej bi izjemna arhitektura in vizija inženirjev verjetno spremenila tok računalniške zgodovine. No, chipset AGA so vtaknili še v Amigo 4000 in CD32, vendar grafika ni več držala koraka s takrat hitro napredujočim VGA na PC-jih. To je bilo za računalnik, ki se je do začetka osemdesetih rogal konkurenci, velik udarec. Novi čipi so bili dražji za izdelavo, s čemer je A1200 bila tudi dražja od predhodnikov. Commodore je varčeval tudi pri procesorju. Oskubljeni EC020 je bil korak nazaj od Motorole 68030, ki jo je Commodore uporabil že v drugi generaciji pri delovni postaji Amiga 3000. Na srečo je imela A1200 kot tudi predhodnica v dnu režo, kamor smo lahko namestili različne dodatne kartice, tudi z za tiste čase ubijalskim 68060, le da je cena take kartice dosegla ceno A1200.

Igričarski trg, kjer je pred tem kraljevala Amiga 500, je dobil vedno več konkurence v konzolah četrte generacije in PC-jih, ki se jim je zgodila multimedija. To je posledično prineslo manj podpore pri razvijalcih in manj prodajnih mest. Tudi tisk je bil do A1200 precej neprizanesljiv, saj novi chipset ni bil povsem združljiv s tistim v A500 in posledično so neaktere starejše igre nehale delovati. Za nameček je svoje dodal še napajalnik, ki je bil s 23 vati prešibek za razširjene sisteme in še več, ob raznih konicah je odpovedal in zaradi napake v zasnovi vezja lepo šokiral vstopno napajalno vezje na matični plošči Amige 1200. To smo na lastni koži doživeli sami, opešan napajalnik ma na vesti Amigo 600 in eno od A1200. Zato znalci priporočajo uporabo napajalnika A500.

Tehnikalije

V Amigi 500 je deloval legendarni Motorolin procesor 68000, v A1200 pa je 68EC020 omogočal 24-bitno naslavljanje, teoretično 16 MB pomnilnika. Osnovna različica Amige 1200 je imela 2 MB t.i. chip RAM-a, ki ga procesorji in chipset AGA kličejo neposredno, vendar je bila ta številka tudi zgornja meja, v razširitveno mesto pa smo lahko dodali še 8 MB hitrega pomnilnika za hranjenje podatkov, s čemer je A1200 oživela, v istem mestu pa so se znašli tudi aftermarket dodatki s procesorji od 020, 030, 040, 060 in celo PowerPC. S temi procesorskimi nadgradnjami je prišla tudi večja količina pomnilnika, tudi do 256 MB. Če smo že omenili, da ja chipset AGA prinesel naprednejšo grafiko, pa je zvočni čip ostal enak kot v prvi Amigi 1000 iz leta 1985. Štirikanalni 16-bitni zvok je bil v primerjavi s porajajočimi se Soundblasterji pač premalo. Na A1200 se je prek DE9M vmesnika dalo priključiti miško in joystick, tu sta bila še standardna 25-pinska serijski in paralelni vmesnik. Sem se je dalo prključiti marsikaj, od samplerjev, MIDI vmesnikov, video digitalizatorjev in dodatnih disketnih enot. Amiga 1200 ima standardni antenski izhod, ki je pri A500 manjkal in kompozitni RGB SCART vmesnik. Novi chipset je omogočal višje ločljivosti in priklop na VGA monitor, kar pa ni delovalo z igrami, ki so potrebovale nižje ločljivosti. Rešitev so bili v tistih časih Multisync monitorji, ki jih danes težko najdemo. Spodnja horizontalna frekvenca Amige 1200 je 15 kHz za nižje ločljivosti, kar današnji VGA monitorji ne bodo znali prikazati, zato pa to funkcijo dobro prevzamejo sodobni televizorji.

A en izhod je Amigo 1200 naredil nesmrtno. Ko je računalnik 1992 prišel na police, je imel tudi PCMCIA II režo, kamor se je dalo namestiti od CD-kontrolerja, zunanje trde diske, dodaten pomnilnik. Ko je Commodore že dolgo hranil črve, se je razmahnil tudi internet in preroško je ob prelomu tisočletja tehnično zastarel računalnik, ki so ga uporabljali le še nostalgiki in zbiratelji, dobil še eno možnost. A1200, računalnik iz leta 1992, lahko brska po internetu prek brezžičnega omrežja? Saj ni res, pa je. Še ena reža, clock port, je ostanek originalne Amigine arhitekture, namenjen dodatnemu pomnilniku in sistemski uri. Čez ta del so aftermarket dodatki prinesli zvočne kartice in celo USB vmesnik.

A1200 je bil tudi popularen računalnik za moderje. Z nekaj dela se je dalo vsebino originalnega ohišja prestaviti v resnejše PC-ju podobno ohišje z zunanjo tipkovnico, razširitvenimi mesti Zorro II in III ter celo PCI. Z dodanimi gonilniki je hudo predelana prijateljica znala poganjati tudi grafične, mrežne in zvočne kartice, ki v osnovi niso bile namenjene Amigi. Ko je Escom prevzel ostanke Amige, so naredili še eno napako. Uporabili so HD 3,5-palčni disketnik, ki so ga priredili na DD, ki ni znal prepoznavati ready signala, ki je bil specifičen za Amigo, zaradi česar nekatere igre, ki so zasedale več disket, niso več delovale. Escom je tem uporabnikom omogočil brezplačno vezje, ki je napako odpravilo. A to so bili že zadnji vzdihljaji zgodbe o A1200.

Amigo 1200 je poganjal operacijski sistem Workbench 3.0 z firmwareom Kickstart 3.0. Okenski način je bil v osemdesetih revolucionaren in uporabniki PC-jev so s precej dražjimi napravami lahko o tem le sanjali, v času izida A1200 pa je Gates že začel s prvimi različicami Windows. Escom je pozneje izdal Kickstart 3.1 z Workbenchom (Amiga OS) 3.1. Z menjavo eproma lahko tudi starejše A1200 nadgradimo na 3.1, kar prinaša tudi možnost nadgradnje na Amiga OS 3.5 in 3.9, AmigaOS 4 pa zahteva še razširitveno kartico s PowerPC. Z nekaj malega iznajdljivosti in brskanja po internetu lahko na Amigi 1200 poganjajte celo Linux in BSD.

Softversko je Amiga 1200 omogočala vse, kar danes pričakujemo od računalnika, lahko smo pisali glasbo, risali, sestavljali video, delali 3D animacije in pisali tekste. A zaprt sistem je prinesel le malo naslovov, medtem ko se je sredi devetdesetih sofverska industrija obrnila predvsem na vedno bolj razširjene PC-je. Mogoče je bila ena najbolj razširjenih namembnosti A1200 izven domače mize pri nas tudi vrtenje videostrani na kabelskih televizijah. Za razmeroma razumno ceno se je dalo narediti napreden sistem, medtem ko je bil podoben sistem na PC-jih vsaj 10-krat in neracionalno dražji. Kar dve od štirih Amig v naši zbirki izvirata iz kabelskih televizij.

Retromanija

Kontakt z nami

Novice

© Copyright 2012-2018 Retromanija