Bilo je nekoč

Računala ranjke države
Računala ranjke države

Kateri retro je vaš najljubši?

19.10.2018 10:41 Artur Švarc

Počasi bo četrt stoletja, odkar so Slovenci odsurfali iz skupne države. Upajoč, da na boljše. A vsaj kar se tiče računalniškega hardvera, so v Jugoslaviji držali korak z razvitim svetom.

Postavitev Jugoslavije na hardverskem zemljevidu je bila vedno nekaj posebnega. Socialistična federacija na meji z zahodom ni bila tipični predstavnik vzhodnega bloka. Čeprav so obstajala stroga pravila uvoza tehnologije, ki so vplivala na računalniško zgodovino države, je Jugoslavija uspela s takim pristopom smernice razvoja računalništva utiriti na pot neodvisnosti od tudijh dobaviteljev sestavnih delov, s čemer so dejansko prislili razvoj domače računalniške industrije.

V bivši Jugoslaviji je konec leta 1962 delovalo 30 elektronskih računalnikov, 1966 jih je bilo 56 in 1968 že 95. Prvi jugoslovanski računalniški strokovnjaki so se šolali v Evropskih računalniških centrih (Pariz 1954 in 1955, Darmstadt 1959, Dunaj 1960, Cambridge 1961 in London 1964). Inženirji, ki so iz šolanj v tujini prinesli znanje, so pod vodstvom dr. Tihomirja Aleksića na inštitutu Mihailo Pupin v Beogradu konec petdesetih zasnovali prvi domači digitalni računalnik.

S tem je nastala linija CER (Cifarski Elektronski Računar), prvi model pa je bil CER-10, ki je luč sveta ugledal leta 1960. V osnovi je bil narejen iz elektronk in elektronskih relejev. CER-10 velja za prvi digitalni računalnik v Jugoslaviji in v Južni Evropi. Aleksiću je pri delu pomagala ekipa 10 inženirjev, 10 tehnikov, prototip pa so sestavili na BK Inštitutu v Vinci, potem pa so ga v Beogradu na Pupinu redizajnirali in dali v uporabo Tanjugu leto pozneje, Jugoslovanska vlada pa je CER-10 uporabljala v letih med 1963 in 1967. Računalnik je danes na ogled v Muzeju znanosti in tehnologije v bivši prestolnici. CER-10 je imel 1750 elektronk, 1500 tranzistorjev, primarni pomnilnik jebil narejen iz 4096 30-bitnih zlogov z magnetnimi jedri, sekundarni pomnilnik pa je luknjal trak. CER-10 je zmogel 1600 operacij na sekundo.

1964 so na Pupinu predstavili CER-20, ki je bil zasnovan kot elektronski računovodski računalnik, saj je domači trg kar hlastal za sodobnimi rešitvami. CER-22, narejen tri leta pozneje, pa je bil namenjen bančnim transakcijam. Linija CER je obsegala še nekaj drugih modelov, CER-11, -12 in -200, a je o njih bolj malo znanega.

Konec sedemdesetih let je Ei-Niš Računarski Center začel sestavljati mainframe H6000 po Honeywellovi licenci, računalnik pa je bil spet v glavnem namenjen bankam. Računalnik se je zelo obnesel, kar je pozneje vodilo do domače izdelave  delov. Podjetje je izdelovalotudi modela H6 in H66. H6 je bil v uporabi pri velikih podjetjih za poslovne aplikacije, poganjal je GCOS operacijski sistem, veliko pa jih je končalo tudi v izobraževalnih ustanovah, kjer so mleli še v pozna osemdeseta, ko so osebni računalniki prevzeli primat.

Če se je do osemdesetih bivša država zanašala le na notranje vire in so prevladovali domači izdelki, je politika le omilila visoke carine na uvoz računalnikov, kar je pripeljalo do poplave tujih računalnikov in krčenje tako proizvodnje kot razvoja z domačim znanjem. Kljub temu so na Mihailo Pupinu in v Sloveniji na Iskra Delti še naprej  razvijali svoje rešitve, CER je sprožil novo linijo TIM, Iskra pa se je proslavila z modelom 800, DEC-ovim klonom z lastnim Delta/M operacijskim sistemom.

Osemdeseta so tako kot drugod po svetu prinesla razcvet mikroračunalniokov. Kar nekaj podjetij bivše Jugoslavije je poskusilo izdelati svoj mikro računalnik po vzoru takratnih uspešnic hišnih računalnikov. Inštitut Ivo Lola Ribar je naredil Lolo 8, na Pupinu v Beogradu so sestavili TIM-001, EI Pecom 32 in 64, PEL iz Varaždina je naredil dva »ptičja«modela Galeb in Orao in serijo Ivel.

Na ljubljanskem Inštitutu Jožef Štefan so 1984 pod vodstvom Marjana Miletiča, nekdanjega šefa Iskre Delte naredili prvi 16-bitni mikro računalnik PMP-11. Imel je 8-megaherčni DEC T-11 CPU, 64 kB RAM-a, 10-megabajtni trdi disk, 8-palčno disketno enoto in in dva RSR-232 porta za video terminal in zunanjo komunikacijo. A namesto, da bi domače znanje postalo tržni hit za široke množice, se je vse ustavilo na za akademske projekte tipičnih napakah.  Računalniki so bili neprimerno dražji in za množice nedosgljivi, sploh v primerjavi s takratnimi hiti Commodore 64 in ZX Spectrum. Softver je bil strogo poslovne narave in pomanjkanje zabavnega programja je prav tako odvrnilo mnoge entuziaste in za nameček, teh računalnikov se ni dalo kupiti v prosti prodaji. Vsega skupaj je IJS sestavil in prodal kakih 50 primerkov PMP-11.

Zatorej je logična pot zgodovine pri domačih računalih le-te zanesla predvsem v državne inštitucije in podjetja, kjer niso smeli uvažati računalniške opreme. Če dodamo, da je bila večina inštitucij in podjetij v državni lasti, potem je logično, zakaj hipni računalniki in pozneje IBM-ov PC niso takoj prodrli na lokalni trg poslovnih uporabnikov. A če je bil na eni strani uvoz opreme za podjetja strogo reguliran, je država z omejitvijo vrednosti in pomnilnika za uvoz računalnikov, da bi s tem forsirala domačo proizvodnjo, navadne državljane prisilila v iznajdljivost. Tako je čez mejo na sončno stran Alp ilegalno priromala plejada 8-bitnih hišnih mlinčkov, nekateri, da bi zadostili predpisom, celo v kosih. DO srede osemdesetih je v Jugi vzcvetel sivi trg računalnikov s C64 na čelu, k širjenju pa je pomagalo tudi takrat še zelo sveže piratsko dogajanje s presnemavanjem kaset.

A enemu od domačih izdelkov je vendarle uspelo pomoliti glavo iz tuje legije. Voja Antonović je izdelal legendarno Galaksijo. Računalnik je bil v bistvu kit z diagrami in navodili, kako ga sestaviti, ti pa so bili objavljeni v posebni izdaji revije Galaksija, Računari u vašoj kuči januarja 1984. Ni nepomemben podatek, da se je kljub temu, da računalnik ni bil na voljo kot gotov izdelek, kar dobrih 1000 entuziastov lotilo izdelave tega računalnika.

Doba hišnih računalnikov v osemdesetih je naletela na dober odziv po celi Jugoslaviji. Država seveda v svojih zakonih ni razumela pojma piratstva in že omenjeno presnemavanje kaset je šlo celo tako daleč, da so softver predvajali kar na radijskih postajah, kjer si ga je potem prebivalstvo iz etra posnelo na kaseto. V Sloveniji so s tem začeli na Radiu Študent, pozneje tudi na Radiu Slovenija. Takratni računalniški mediji, vključno z revijo, ki jo berete, so bili polni malih oglasov, ki so ponujali poceni (piratski) softver. Nehote je ta danes seveda nelegalen pristop poskrbel, da je imel vsak uporabnik domačega računalnika praktično poceni in neomejen dostop do stotine, če ne celo tisoče softverskih naslovov. Princip je rezultiral v številnih uspešnih programerjih in naslovih, ki so se posla učili prav iz tega »poceni« softvera, a dvorezen meč je po drugi strani onemogočal, da bi posameznik s svojim znanjem in izdelki uspel iz tega narediti posel.

Ko so se osemdeseta nagnila v drugo polovico, so na naše konce začeli prodirati tudi 16-bitniki, predvsem Amiga in Atari ST. Domači uvozniki so bili zavoljo dajatev seveda nekonkurenčni, ljudstvo pa se je še vedno znašlo po svoje z bolj ali manj kontrabantarskimi rešitvami. V istem obdobju se je začel tudi preboj PC-ja. Podjetja na območju nekdanje države so naredila celo vrsto različnih kompatibilnežev z IBM AT (TIM PC in Lira) in tudi prva domača UNIX delovna postaja Iskra Delta Triglav je takrat ugledala luč sveta. A spet, carinske omejitve so te izdelke pripeljale le v državna podjetja, ki jim je bilo onemogočeno nabavljati drugo opremo razen domače. Ko se je desetletje končalo, se je zgodil razpad države in skupaj z novimi entitetami se je sprostil tudi uvoz računalniške opreme, kar je po eni strani omogočilo hitrejše opismenjevanje množic z računalniki, po drugi pa dokončni zaton računalniške industrije na tleh bivše skupne države.

Retromanija

Kontakt z nami

Novice

© Copyright 2012-2018 Retromanija