BIlo je nekoč

Evolucija do groba
Zaradi narave in navezave na internet so računalniški mediji najbolj ogroženi.
Zaradi narave in navezave na internet so računalniški mediji najbolj ogroženi.

Kateri retro je vaš najljubši?

19.10.2018 16:19 Artur Švarc

Ko je pred tremi leti ugasnil Moj Mikro, sem imel čast, da sem revijo, ki je me spremljala iz otroštva, pospremil z zadnjim člankom v njeni zgodovini in zadnjo piko na koncu. Poleti 2015, članek o zgodovini računalniških medijev in Mojega Mikra.

Med silnimi nostalgičnimi temami, ki smo jih pisali v minulih mesecih in letih – od računalnikov, zlate dobe v bivši državi, pa izvora cele serije tehničnih dobrin – ne smemo mimo tiste osnovne, ki je pripomogla k opismenjevanju podalspkega naroda.

Tako je – računalništva brez računalniških medijev ne bi bilo – vse skupaj pa se je začelo že zelo zgodaj, v sedemdesetih letih in se nadaljuje še danes, vendar je prav na tem področju bolj kot kjerkoli drugje doba interneta zavdala tiskanim medijem.

O sami zgodovini računalniških revij na spletu - kot bi ta hotel počistiti s preteklostjo, ni mogoče najti veliko vsebin, niti na glavni enciklopediji Wikipediji. Med enega najstarejših medijskih zagonov v svetu računalništva prištevamo Dr. Dobb's Journal, zasnovan je bil 1975, izdajali so ga v ZDA pri United Business Media, bil pa je v osnovi namenjen programerjem mikroračunalnikov in manj hardveru.  Revija je izhajala vse do februarja 2009 v tiskani obliki, potem pa do 2014 kot mesečnik v PDF formatu, a večina vsebin je bila že povprej dostopnih na spletni strani.

Dr Dobb's velja za eno prvih revij za računalništvo. Že kar nekaj let ne obstaja več.
Dr Dobb's velja za eno prvih revij za računalništvo. Že kar nekaj let ne obstaja več.

Računalniški bum v začetku osemdesetih je prinesel tudi razcvet medijev, ti so vse bolj nagovarjali končnega uporabnika in manj ljudi iz stroke – med pionirji naj zapišemo ime Byte, ki je sicer začel izhajati že v sedemdesetih in je zelo dolgo obdržal širok spekter ciljne publike, metem ko so se poznejše revije že v štartu specializirale na Appleovo, PC-jaško in podobno specifiko. Sam nesrečni Byte je izhajal v angleščini do 1998, ko prodajne številke niso več opravičevale projekta (japonska in nemška različica sta vztrajali še nekaj časa), reč se je potem leto pozneje pod novimi lastniki preselila na splet, od 2002 le z naročnino. Dokončni konec je Byte potegnil 2009, čeprav so ga založniki potem še enkrat vče reštartali na spletu, ni zdržal dlje kot do 2013.

Do konca 1983 se je svet kopal v več kot 200 računalniških revija. Številka je z rastjo industrije še poskočila – Byte in Micro 80 sta bila med tremi najdebelejšimi revijami katerekoli branže nasploh. Računalniška industrija je bila edina, ki je imela specializirane revije kot PC Magazine in Macworld. Seveda pa prvi pretres ni bil daleč – razvpiti zlom industrije igric 1983 je močno udaril tudi po publikacijah. Computer Gaming World je že 1988 zapisal, da je to prelomnico preživela le ena igričarsko specializirana revija od osemnajstih (!), prav tako je Compute! Poudaril, da so le oni med splošnimi računalniškimi revijami preživeli pretres leta 1983 – od 150 revij! No, sončni strani Alp je bilo vse to prihranjeno, saj se je medijska zgodovina začela pisati leto pozneje. V osemdesetih se je pojavilo kar nekaj »naprednih« izdaj, ki so izhajale le na disketah ali kasetah, pozneje tudi na CD-ROM-ih. Čeprav ne pretirano uspešni, pa so nakazali ali bolje rečeno, celo opozorili, kaj bo prinesla prihodnost, sploh v računalniški branži. Imeli so še kako prav.

V devetdesetih se je začel širiti internet in informacije so slej ko prej postale neprimerno prej dostopne na sprva redkih, potem pa vse bolj pogostih IT spletnih portalih. Vendarle, devetdeseta so prinesla nov razcvet tako v tujini kot pri nas – nekatere tuje revije so iz vsebine dobesedno pometale vse oglase in strani namenile člankom, tako uspešna je bila prodaja – tak primer je bil britanski Computer Shopper. Kmalu so se v revijah začeli pojavljati tudi CD-ji, z vsebinami (video, demoti, softver,...), ki jih v sami tiskani reviji ni bilo. Jasno je, da je to trajalo le do obdobja hitrega interneta.

Novo tisočletje je prineslo nov in dokončni padec – poslovila se je velika serija zelo uspešnih revij ali pa so se prestavili v on-line edicije in trend se nadaljuje še danes. Obstaja nekaj svetlih izjem kot je Wired, a ta je splošno tehnična revija in ne ozko računalniško specializirana.

Legendarna prva naslovnica Mojega Mikra, zgodovina se piše junija 1984.
Legendarna prva naslovnica Mojega Mikra, zgodovina se piše junija 1984.

Zdaj pa pod Alpe. Pisalo se je leto 1984. Na ČGP Delo so prvi zaznali potencial nove dobe in junija 1984 je izšla prva številka revije, ki jo držite v roki. Sprva kot posebna izdaja in spin-off Teleksa je revija takoj požela velikansko zanimanje v računalniško podhranjeni državi, kamor so po trendu osemdesetih računalniki kapljali v vedno večjih količinah, po legalnih in pogosteje nelegalnih poteh. Prvi urednik je bil Žiga Turk, pred leti je bil tudi minister za Šolstvo in znanost v vladi Janeza Janše, ne moremo mimo legend kot so Matevž Kmet , Primož Jakopin in Črt Jakhel, pa legendarni urednik Vilko Novak Čipči in še vrste imen, ki so soustvarjala revijo.

Kot avtor nostalgične rubrike si bom dovolil, da opišem nekaj lastnih spominov na Moj Mikro, ki je verjetno zaznamoval vse, ki danes lezemo čez štirideset, takrat pa smo mulci prebrali vse vejice in pike, saj drugega vira ni bilo. Spominjam se druge številke MM nekje konec poletja 1984, zaradi nevihte temne dnevne sobe - Commodore 64 na tleh pred televizorjem – in očeta, ki prepisuje programe v Basicu črko po črko v računalnik. To so neizbrisni spomini kot fotoutrinek. Prvi MM, njegovo drugo številko, je k nam prinesel sosed, ki ni imel računalnika. Vse ostalo je zgodovina.  Kot nekdanji Amigaš imam še vedno izvod, kjer na naslovki kraljuje Amiga 500 kot reklama takratnega uvoznika Konim, pa kako smo čakali na predstavitev Amige 4000, tudi ta izvod hranim v predalu. V letih ki so sledila in so zmagali PC-ji, je tudi zanimanje za revijo pri meni upadlo in vse se je preselilo na splet, kjer smo s kolegi začeli ustvarjati prvi slovenski specializirani spletni medij Avtomanijo. Mikro je vznic trendov, ki so jih prinesla devetdeseta in naslednje tisočletje, postajal vedno bolj strokovna in specializirana revija, ki ji še danes ni para, vsi smo radi brali igrice na zadnjem delu revije, z novo državo pa so izginili tudi slavni piratski mali oglasi.

Vendarle, pokojna Juga, bog ji daj večni mir, obdobje bolj normalnih ljudi, če ne celo sistema, je imela celo vrsto revij, Mikru je še isto leto sledil Svet kompjutera, ki izhaja še danes, pa Računari, v katerem je kratek kurz BASIC-a nekje okoli 1985 začrtal mojo življenjsko pot, ko se je mulc v tretjem razredu naučil pisati enostavne programe na domačem C64. Ne smemo še mimo Galaksije, ki bi lahko veljala kot najstarejša YU revija, a so se iz znanosti in tehnike v računalništvo preusmerili relativno pozno.

Isti mesec kot Moj Mikro se je pri Dnevniku pojavil tudi Bit pod taktirko Jožefa Vilfana, ki pa ni živel več kot dobro leto in pol.

Slavni »skretpapir« dualcolor Joker iz 1992 kot spin-off Mojega Mikra. Prototip revije, ki je pozneje postala kultna.
Slavni »skretpapir« dualcolor Joker iz 1992 kot spin-off Mojega Mikra. Prototip revije, ki je pozneje postala kultna.

Med splošnimi revijami je MM-u v obraz v devetdesetih pogledal še Monitor s prebegom posadke Mojega Mikra, posebna zgodba pa so računalniške revije s tematiko iger. Moj Mirko je bil valilnica talentov vseh poznejših konkurentov. Avtor tega zadnjega članka je nekje okoli leta 1990 dobil prvo objavo v eni od številk MM za inventivno rešitev kod igre Populous. Prav v tem obdobju sta se v globinah Mojega Mikra smukala dva čudna najstnika s še bolj čudnimi kraticami namesto imen, ki sta opisovala igre. Njuno zagnanost so opazili tudi pri novo ustanovljeni diviziji Delo Revije, ki je izdajalo Moj Mikro in fanta sta sestavila prototip revije, ki še danes nosi ime Joker. David Tomšič in Sergej Hvala, entuziasta, ki ne samo da sta ustvarila igričarsko specifičen magazin, pač pa sta na novo spisala tudi temelje slovenskega jezika – Mikrov spin-off Joker smo (in še beremo) brali tudi zaradi izjemne drugačne in duhovite slovenščine. Dvobarvni magazin na »skretpapirju« so 16-letnemu mulcu, avtorju tega članka, prvič potisnili v roke nekega pozno pomladanskega dne 1992 na ljubljanski računalniški fakulteti, ko smo imeli republiško tekmovanje iz računalništva. Zaradi nesposobnosti kravatarjev je takrat šel edini izvod hitro v maloro, večina ekipe, tudi Mojega Mikra pa je prebegnila k Monitorju in takrat na novo ustanovljeni reviji za igrice Megazin (ta ni trajal dolgo, do konca 1995). Leto pozneje je odgovoril tudi Delo Revije z restartom Jokerja (september 1993), ki izhaja vse od takrat naprej, najprej kot prilogo Mojega Mikra in potem od 1994 naprej kot samostojna revija.

Mikro iz 1987 – predstavitev Amige 500 in priloga Moj PC, slednja se ni obnesla.
Mikro iz 1987 – predstavitev Amige 500 in priloga Moj PC, slednja se ni obnesla.

Domači trg je prenesel še nekaj eksotike, od Software Powerja z DVD-jem in še kake obskurne revije, ki je danes ni več in se ne spomnimo niti imena. Zgodaj v novem tisočletju sem pri eni od slovenskih medijskih hiš ustvarjal Connect, revijo za mobilnike, ki je prav tako izgubila smisel že vrsto let nazaj in takrat smo v Slovenijo smelo pripeljali celo PC Magazine, revijo ki je izhajala od zagona IBM-ovega PC-ja 1982 pa vse do januarja 2009, ko je šla v crkot kot tiskana edicija in ostaja le še na spletu. V Slovenijo smo ob zagonu takrat pripeljali celo slovitega kolumnista in avtorja  revije, Johna C. Dvoraka – danes 63-letni gospod se je tako navdušil nad slovensko kulinariko, natančneje nad »cveki« z regratom in bučnim oljem, da je ob vrnitvi v ZDA moral izdatno razlagati domačim carinikom, kaj mu bo 6 steklenic bučnega olja.  Tudi PC Magazine v slovenščini ni imel dolgega življenja, trg preprosto ni več prenesel specifike, sploh specifike ameriške vsebine, ki smo jo večinoma prevajali.

Nazaj k kruti realnosti – Moj Mikro ali med »strokovnimi« krogi znan tudi kot Mikrić, je pred leti z potonom Dela Revij kot še ene tipične slovenske butalske požrešnosti, zaplul v nevarne vode in tudi nasedel na čeri. Najprej smo ga bili prisiljeni spremeniti v dvomesečnik, kakovost in kompleksnost tem pa je še vedno ostala na zavidljivi ravni. A internet je hočeš nočeš naredil svoje, podalpski cirkus pa je v takih časih de facto postal premajhen za rentabilno nadaljevanje. Ko smo v naši medijski hiši pred štirimi leti rešili največji medijski brodolom v zgodovini Zlovenije, sem se po 20 letih od opisa rešitve za Populous nenavadno in nepričakovano znašel na zadnjih straneh številk Mojega Mikra kot pisec Nostalgije. Nenazadnje tudi zato, ker je aktualni urednik, mravljica, entuziast in po svoje genij večino revije spisal sam in kot prijatelju pač priskočiš na pomoč. Pišem zadnje stavke v zadnji izdaji Mojega Mikra v taki podobi in zasedbi. Po svoje je to zame posebna čast, da lahko najstarejšo slovensko računalniško revijo (v kateri sem nehote začel medijsko pot), ki je nesporno zakrivila, da je računalništvo dobilo dodaten zagon tako najprej v Jugi in pozneje v Sloveniji. Posebej cenim vse ostale entuziaste pri konkurenčnih projektih, sploh Šaljivce, čeprav bom pogrešal enega od njihovih ključnih ljudi, ki se je v rosnih letih poslovil pred nekaj meseci. Aleks Hropot alias Quattro, del Cream Teama revije Joker, desetega brata revije, ki ga berete. Moj Mikro kot tak odhaja v lepše kraje, ali bo doživel reštart pod politično motiviranim prevzemom, je vsaj zame uganka. Ampak 31 let je dolga doba, od prvega 10 REM Memo pa do hardverskih podvigov v pričujoči številki.

Retromanija

Kontakt z nami

Novice

© Copyright 2012-2018 Retromanija