ZX Spectrum

Britanija tipka na radirko
ZX Spectrum je prišel na britanski trg sredi aprila 1982 in pisal zgodovino predvsem otoškega računalniškega opismenjevanja.
ZX Spectrum je prišel na britanski trg sredi aprila 1982 in pisal zgodovino predvsem otoškega računalniškega opismenjevanja.

Kateri retro je vaš najljubši?

19.10.2018 13:43 Artur Švarc

Zagotovo velja za enega od najbolj prelomnih računalnikov vseh časov, ki je močno zaznamoval tudi podalpsko področje. Vrnimo se v čas, ko je bilo računalništvo mavrično.

Sinclair ZX Spectrum je nesporno računalnik, ki je oral ledino hišnega računalništva in pomagal spremeniti dojemanje takrat posvečenih strojev in jih pripeljati na realna tla, dostopna vsakomur. Za to je zaslužen rdečelasi bradati očalar z iQ-jem 159, ki je izumljal že od mladih let. Sir Clive Sinclair je bil star 14 let, ko je zasnoval kompaktno podmornico. Kmalu po končani srednji šoli je ustanovil svoje podjetje, Sinclair Radionics in prodajal najrazličnejše elektronske kite.

Podobno kot Jack Tramiel, šef Commodorja, je tudi sam stavil na kalkulatorje. Leta 1972 predstavljeni Sinclair Executive ni bil kaj prida kalkulator niti v tistihi pionirskih časih, a podobno kot desetletje pozneje Steve Jobs, je tudi Sinclair uspel reč zapakirati v marketinški posel stoletja, čeprav je imel kalkulator zlobno lastnost, da je v primeru dolgotrajne obremenitve celo eksplodiral. Naslednji logični korak za možakarja je bil računalnik. Apple, pa Commodorjeva serija PET in Tandyjev TRS-80 so bili računalniki, ki niso zasedali več cele mize in Sinclair je kmalu razumel potencial, ki se je začel razvijati v ZDA, s to razliko, da je Sinclair domače tržišče napadel z močno nižjimi cenami.

A ni bila cena tista, ki bi predstavljala problem, pač pa prvi izdelki. ZX-80 je bil že po takratnih standardih podhranjen stroj, z monokromatsko grafiko, membranasto tipkovnico in celih 901 bytih RAM-a. Niti izboljšani ZX-81 ni bil velik napredek, še posebej ne, ker je izšel na začetku osemdesetih, ko so se že rojevali Commodore 64, Atari XL in Apple IIe. Sinclair je moral stopiti na plin, če je želel postati del igre.

Aprila 1982 je na Otoku v trgovine zašel ZX-82, le da je računalnik zadnji hip dobil novo ime – ZX Spectrum. S 16 KB RAM-a je bil naprednejši od takratnega Commodorjevega orožja VIC-20, a je bil vseeno izdelek, poln kompromisov – enokanalni zvok, neroden razširitveni vtič, grafika, ki je dovoljevala le dve barvi na določenem deli zaslona. Vse skupaj se je še enkrat zdelo točno v slogu britanske mentalitete – zakaj bi nekaj naredili boljše, če je dovolj za silo dobro.

A ZX Spectrum je imel v sebi nekaj drugega – šlo je za drobceno škatlo, nič večjo od tanjše knjige in njegov minimalističen dizajn, pod katerega se je podpisal Eurotechov Rick Dickinson, je bil neprimerno bolj privlačen kot zajeten in nedomiseln vtis, ki ga je napravil Commodore 64.

In ne samo to, bil je zelo poceni, 125 funtov za 16K različico in še 50 več za 48K. Na Sinclairovo smolo se je na ameriškem trgu Commodore močno trudil pobiti vsakršno konkurenco  - Commodore 64 je štartal s ceno 595 dolarjev, a pritisk na dobavitelje delov je ceno po samo letu pripeljal na 200 dolarjev, kar je pomenilo, da britanski mavrični izdelek v ZDA nima nikakršnih možnosti. Niti izvedenka Sinclair 2068, ki jo je ameriški partner Timex prepakiral v svetleče kovinsko ohišje, ni imela nobenih možnosti. Niti v tradicionalno britanskih okoljih kot je Avstralija, se Spectrum ni prijel, pravzaprav je v zgodovini dežele tam spodaj šel mimo praktično neopažen. No, druga zgodba pa je domača Velika Britanija. Tam je postal ZX Spectrum sinonim za hišni računalnik. Še bolj kot na kupce je imel Spectrum vpliv na razmah igričarske industrije. Garažne ekipe, talentirani posamezniki in prve založniške hiše so kar bruhali nove naslove. Čez noč je vzklilo nekaj revij, ki so bile posvečene samo črni škatli s štiribarvno mavrico na robu in tisočem nadobudnih mladih igričarjev.

ZX Spectrum je bil v Veliki Britaniji velik hit. Večji od Big Bena in Beatlesov. Celo tako velik, da je njegov idejni oče Clive Sinclair dobil plemiški naziv. Margaret Thatcher je s Spectrumom žugala japonski tehnični invaziji. Ne samo igrača za mozoljaste piflarje, ZX Spectrum je predstavljal novo Britanijo, tehnično inovativno deželo in se podpisal pod obdobje enako močno kot princesa Diana.

ZX Spectrum je bil in je še danes zagonetka tistega časa. Tudi Commodore 64 si je na Otoku odrezal  zajeten kos pogače, Amstrad je s CPC z monitorjem in tračno enoto ponudil celoten paket, Acornov BBC Micro pa je sploh računalniško opismenjeval  cele generacije šolarjev tam onkraj Rokavskega preliva. A vendarle, zakaj so kupci v Veliki Britaniji gravitirali k Spectrumu? Cena je bila glavni faktor, pa ne samo za strojček, pač pa tudi softver. Igre so distribuirali na običajnih kasetah po ceni tri funte, kar še danes preračunano ne presega 10 evrov. Hkrati s tem se je prav zaradi narave medija pojavil tudi prvi piratski val. Vse skupaj, legalno, pol-legalno in nelegalno, je bilo dovolj za masovno širjenje Spectrumanije. Vendarle, patriotizem in zavest sta bila dejavnika, ki sta ustoličila Spectruma v Britaniji. Čudaško otoško ljudstvo je vedno dajalo prednost otroku z ulice pred sofisticiranimi kravatarskimi stroji, kakršen je bil C64.

Spectrum seveda ni mogel trajati večno. Ob fantastičnih igričarskih naslovih je bilo večina izdelkov navaden »crap«, Spectrum pa s svojimi podhranjenimi hardverskimi lastnostmi nikoli ni bil niti blizu poslovni rabi. Ko so ga leta 1992 nehali izdelovati, je večina črnih škatlic že zbirala prah na podstrešjih, njihovi lastniki pa so se igrali z Amigami in Atariji, Super Nintendo in Seginim Mega Driveom. Vsi, ki so rabili računalnik za resno delo, pa so že prešli na PC. Sinclair je bil velik izumitelj, ni pa bil dober poslovnež in že proti koncu desetletja je Spectruma prodal Amstradu, kjer so ga pocenili do skrajnosti in zasuli trg kot s konfeti. Celo sam Clive Sinclair na neki točki ni več verjel v svojega otroka, ko je opustil računalnike in se preusmeril na prenosni televizor in slavni tricikel C5, futuristično prevozno sredstvo, ki je začivkalo daleč pred svojim časom in ni imelo nikakršne možnosti za preživetje. Vseeno pa je Spectrum zaoral prve brazde v Veliki Britaniji in našel pot v skorajda vsak dom.

Strojček z mavrico je temeljil na Zilogovem osembitnem procesorju Z80A, ki je tekel pri 3,5 megaherca. Prva različica Spectruma je imela 16 bank po 1 KB ROM pomnilnika in 16 ali 48 KB RAM-a. Video je prikazoval skozi RF modulator, grafični način pa je bil zelo poenostavljen z ločljivostjo 256 x 192 pik in 15-barvno paleto. Zaradi varčevanja s pomnilnikom so bile barve shranjene ločeno od bitne slike in v ločljivosti 32x24, kar je pomenilo, da so bili sosednji piksli na mreži 8x8 obvezno enake barve – eno za ozadje in eno glavno. Hardware je zasnoval Richard Altwasser, podpisan tudi pod oba prejšnja ZX-a. Kmalu potem, ko je ustvaril Spectruma, je zapustil Sinclairja, se neuspešno preizkusil v lastnih projektih in se še enkrat vrnil na oder Spectruma, ko je bil ta že pod okriljem Amstrada. Gospod je na koncu povsem izpregel iz posla in se posvetil branju maš v škofiji v svojem rodnem okolišu.

Originalnega Spectruma se spominjamo po gumijasti tipkovnici, mavrici na boku, kupci 16-kilobajtne verzije pa so lahko Spectruma nadgradili na 48 KB. Nadgradnja je imela kapaciteto 64 kilobajtov, a so »pokvarili«polovico čipa in tako dobili 32 KB. Prva serija je bila prodana v 60.000 primerkih in se od ostalih loči po bolj svetlo sivih tipkah. PO samo dveh letih se je začelo delo na nasledniku. ZX Spectrum+ so zasnovali in izdelali v rekordnih štirih mesecih. Sincliar je v tem obdobju izdal bolj poslovno orientiran, a neuspešen računalnik QL in podobno tipkovnico, ki ni bila več radirka, so namenili tudi Spectrumu+, dodali pa so mu tudi tipko za reset, ki ni bila nič drugega kot običajni kratek stik na kondenzatorju ob procesorju. Vse ostalo je bilo identično originalu in če ste zbiratelj starih računalnikov – dobro je vedeti, da sta vezji Spectruma in Spectruma+ identični. Plus je bil na voljo kot končni izdelek in kot kit za nadgradnjo strega Spectruma. Novinec je sprva zasenčil original, a ob tretjinskem izpadu zaradi okvar v pirmerjavi z nekaj procenti pri originalnem Spectrumu je hitro izgubil popularnost.

Če španska vlada ne bi sprejela rigoroznega zakona, ki je zahteval lokalizacijo računalnikov, se nikoli ne bi zgodila tretja generacija, ZX Spectrum 128, ki jo je Sinclair razvil skupaj s svojim španskim distributerjem Investronico. 128 je videti zelo podobno kot Plus, le da je imel večji hladilni del, 128 KB RAM-a, tri kanalni zvok, MIDI vmesnik, RS-232 serijski vmesnik in RGB izhod za monitor. Imel je tudi 32 KB ROM-a in zunanjo tipkovnico. Računalnik so prvič predstavili jeseni 1985 v Španiji, Sinclair pa ga je na Otoku začel prodajati šele januarja 1986, ko so pošle zaloge Spectruma+. Otoška verzija prav tako ni imela zunanje tipkovnice, priključek pa je ostal. ZX Spectrum 128 tudi nima notranjega zvočnika kot predhodnika, zvok je prihajal izključno s televizorja.

A 1986 je Sir Clive že izgubil zanimanje do računalnikov in znamka Sinclair in Spectrumova paleta so prešli pod Amstrad. ZX Spectrum +2 je bil prvi Amstradov Spectrum, ki je imel drugačno ohišje z vgrajenim kasetnikom, podobno kot Amstradov CPC 464, tehnično pa je bil identičen Spectrumu 128. ROM so spremenili le toliko, da je na prvem zaslonu pisalo (C) – Amstrad in ne več Sinclair.

Serija se tu še ne konča – ZX Spectrum +3 je podoben +2, le da ima 3-palčno disketno enoto in črno namesto sivo ohišje. Iz proizvodnje so ga umaknili 1990, ko so pri Amstradu ponovno lansirali svojo CPC serijo, edino +2B je ostal do 1992, ker pri Amstradu ni pomenil nobene interne konkurence njihovim izdelkom. +2B in +3B sta zelo podobna +2A in +3 z nekaj manjšimi nadgradnjami in popravki. A to so zelo majhne serije in pomembne le za zbiratelje in poznavalce.

To, kar fascinira pri Spectrumu, je softver. Julija 2012 je bilo za družino Spectrum izdanih več kot 24 tisoč naslovov, večina iger, v zbirki pa se najdejo tudi podatkovne baze (VU-File), urejevalniki teksta (Tasword), preglednice (VU-Calc) in celo 3D program (VU-3D). In številka še ni končna, ljubitelji še vedno pišejo igre, samo lani je zabeleženih skoraj 100 novih naslovov.

Pred kratkim je Elite Systems, podjetje, ki je v osemdesetih izdalo veliko uspešnic za Spectruma, napovedalo vrnitev Spectruma v obliki Bluetooth tipkovnice, ki bi jo lahko pripeli na dlančnike in mobilnike. In ker je softverskih emulatorjev cela vrsta, vključno z njihovimi izvirnimi naslovi v iTunes in Google Playu, bi lahko cel projekt naletel na topel sprejem pri nostalgičnih uporabnikih, danes že v zrelih letih.

Spectruma se danes, če ste nostalgične ali zbirateljske narave (ali oboje) ni težko polastiti. Pri nas ga boste sneli za manj kot 100 evrov, potem pa je na vas, ali bo krasil polico (nedelujoče dobite že za 10 evrov) ali pa ga boste zares uposobili za delovanje. Načinov, kako namesto arhaičnih kaset 32 let staro legendo prepričati, da se spoprijatelji z USB ali SD karticami, najdete na Googlu malo morje. Za golo igranje pa lahko seveda poiščete kakšnega od emulatorjev, tudi za Androidne naprave ali iOS, glede na hardversko nezahtevnost pa lahko igrice igrate kar znotraj brskalnika, le malo poguglajte, pa je.

Le da te hipne izkušnje ne morejo nadomestiti občutkov imeti original, ki smo ga pred 30 leti izluščili iz stiroporaste škatle, priklopili na televizor in nanj priklopili kasetofon. Potem smo pritisnili tipko K z napisom Load in Enter...a to je že druga zgodba, sploh pa, če imate kje ob zaprašeni škatli z napisom Sinclair ZX Spectrum še katero od kultnih knjig iz našega časa Mirko tipka na radirko ali ZX Spectrum Basic, ali bog ne daj, originalno kaseto ZX Spectrum z na oko pečenim jajcem – potem imate pomemben del računalniške zgodovine.

Retromanija

Kontakt z nami

Novice

© Copyright 2012-2018 Retromanija