Zgodovina prenosnih konzol

Popotne igre
Popotne igre

Kateri retro je vaš najljubši?

06.11.2018 09:34 Artur Švarc

Svoj prvi bum so prenosne igralne konzole začele že pred 30 leti in verjetno se marsikdo med vami spominja nostalgičnih ročnih igric, ki smo jih kot deca igrali na avtobusih na zaključnih izletih ali obračali karte. Od takrat je šla tehnologija bliskovito naprej in za vse zanesenjake, ki jim igranje igric kjerkoli in kadarkoli pomeni vse, so na voljo zares pošastno zmogljive napravice.

Vse več je znanega o novi Sonyjevi prenosni igralni konzoli druge generacije, ki ima zaenkrat še vedno razvojno ime Portable Next Gen, poznamo pa jo tudi pod oznako PSP2. Reč kani luč sveta ugledati konec letošnjega leta in bo vsekakor vredna svojega rodovnika z imenom Playstation. A če je prenosno igričarstvo danes zares ozko specializirana domena fanatikov, so bili začetki precej bolj romantični. Po definiciji lahko tovrstno napravo označimo kot lahko, prenosno elektronsko napravo z vgrajenim zaslonom, zvočniki in gumbi za nadzor.

Ledino je oral igračarski velikan Mattel, ki je 1977 izdal prvo elektronsko prenosno igro. Naprava je premogla danes smešnih 512 bajtov pomnilnika, na primitivnem zaslonu pa je bila črtica (avto), s katero je bilo treba v  99 sekundah štirikrat pripeljati do vrha zaslona in se pri tem izogibati drugim avtomobilom (beri: črticam). Premike je izvajal gumb pod zaslonom, hitrost »avtomobila« pa je bilo mogoče pospešiti z eno od štirih prestav na drugem gumbu. Mattel je naredil še kar nekaj podobnih zadevščin, preprosta elektronika pa je Mattelu takrat prinesla precejšen zaslužek, zato ne čudi, da so hitro dobili četico posnemovalcev, od Coleca, Entexa do Bandaija.

Mattelov Auto Race je očak vseh prenosnih konzol in po današnjih merilih silno smešna igričarska naprava.
Mattelov Auto Race je očak vseh prenosnih konzol in po današnjih merilih silno smešna igričarska naprava.

Naslednjo revolucijo so pisali pri Milton Brradleyu, kjer so leta 1979 izdali prvo prenosno igralno konzolo Microvision z LCD zaslonom, ki je uporabljala izmenljive nosilce z različnimi igrami. Najbolj inovativne reči se navadno porodijo v najbolj nenavadnih okoliščinah. Leta 1979 je razvijalec igric pri Nintendu, Gunpei Jokoi na vlaku videl poslovneža, kako se igra z običajnim kalkulatorjem. Tako je nastala serija naprav Game & Watch, ki je z dvema gumboma z zelo enostavnim načinom igranja na prednastavljenih pozicijah na zaslonu sprožila pravi bum, reč pa je imela tudi uro in alarm, od tod ime Igra in ura. V tem obdobju je Nintendo prodal več kot 43 milijonov primerkov, da o neštetih klonih naprav ne govorimo. Če ste se v osemdesetih igrali s prenosnimi konzolami, potem ste zagotovo igrali prav tovrstno zadevo ali eno od klonov. In ker smo bili ubožna država, če me spomin ne vara, smo tovrstne igrače kupovali čez mejo, cena pa je bila nekje ob koncu osemdesetih okoli sto ali dvakrat toliko šilingov.

Branža zabavne elektronike na stala na mestu vse do konca osemdesetih, ko je Jokoi ustvaril še eno revolucijo – Nintendov Game Boy, ki je prišel na trg 18. aprila 1989. Za razliko od nekaterih konkurenčnih naprav kot sta bili Atari Lynx in Sega Game Gear, je imel Game Boy zelo primitiven monokromatski zaslon brez osvetlitve, a v obdobju, ko so bile akumulatorske baterije še v povojih, narejene na osnovi nikel-kadmija, se je tovrstno varčevanje za razliko od potratnih barvnih zaslonov obeh ostalih konzol pokazalo ključno pri prodajnem uspehu. Drugi ključni del pa so prispevale igre. Z Gameboyem je med množice prišel tudi Tetris. Do konca 1989 je Nintendo prodal več kot milijon primerkov, do 1992 pa že 25. Dobro desetletje pozneje je Gameboy dobil tudi barvni zaslon, skupaj s svojim prednikom pa držita veličastni rekord 118,69 milijona prodanih kosov.

Manj sreče je imel Epyxov Handy Game, bolj znan kot Atari Lynx, ki je bila prva barvna igralna konzola in tudi prva z osvetljenim zaslonom. Lynx je omogočal tudi omrežno povezavo in še nekaj drugih dobrot, ki pa so Lynxa zaradi visoke cene držale med bolj eksotičnimi izdelki. Z vsega skupaj 5 milijoni prodanih izdelkov in zaradi slabe podpore igričarske industrije se je Lynx v zgodovino zapisal kot komercialni flop. Več sreče so imeli pri Segi s svojim Game Gearom, ki je temeljil na njihovi igralni konzoli Master System, tako da niso imeli težav s številom igričarskih naslovov, vseeno pa se tudi Sega ni niti približala uspehu Nintenda, ki je zaznamoval celo desetletje.

Prvi, ki je s prestola vrgel enostavnega Game Boya je bil kar Nintendo sam. Oktobra 1998 je na trg prišla barvna različica Game Boya. Glavno konkurenco so predstavljali Bandaijev Wonderswan in Neo Geov Pocket Color, za naše kraje vseeno dokaj eksotična japonska izdelka. In še enkrat več je Nintendo napravil korak naprej z Game Boy Advanced iz leta 2001, ki je skupaj s svojimi nasledniki in različicami spet zabeležil enormni prodajni uspeh, do 2008 so jih prodali v 80,72 milijona primerkih.

Novo stoletje je prineslo tudi razcvet mobilne telefonije in igrice, večina se najbrž spominja Kače na Nokijinih mobilnikih, so se preselile tudi na mobilnike. Nokia 2003 videla priložnost in izdala napravo N-Gage, ki je bila tako mobilni telefon, kot radio, predvajalnik in igričarska prenosna konzola. Slabo premišljena zasnova in čudna postavitev zvočnika za telefoniranje (če ste kdaj srečali čudaka, ki je imel telefon k ušesu prislonjen bočno, tako da je sprednji del z zaslonom štrlel naprej, potem je bilo to to) je N-Gage hitro poslala na smetišče zgodovine. Dandanes ko so mobilni telefoni zares zmogljive naprave z velikimi zasloni, so hkrati postali tudi igralne konzole in razlika do namenskih naprav je že močno zabrisana.

V prejšnjem desetletju še enkrat več nastopi Nintendo. Novembra 2004 so začeli s prodajo DS-a, ki je imel 2 zaslona, spodnji je bil občutljiv na dotik in cel kup dobrot, tudi brezžično povezavo v mrežo. Do leta 2010 je DS v vseh različicah zabeležil ubijalskih 125,13 milijona prodajnih primerkov.

Nintendov Game Boy Advanced se je prodal v 80 milijonih primerkov.
Nintendov Game Boy Advanced se je prodal v 80 milijonih primerkov.

A Nintentdo se je moral soočiti s precej mogočnim nasprotnikom. Sony je kmalu za Nintendom pred novoletnimi prazniki 2004 pokazal Play Station Portable. Z navezavo na hišni sistem Playstation, multimedijskimi zmogljivostmi, brezžično povezavo in osupljivo grafiko, je Sony odrezal svoj mastni del pogače. Do marca letos PSP beleži 67,8 milijona prodanih primerkov, letos pa kot rečeno prihaja še mogočnejši naslednik. Med prenosnimi konzolami najdemo celo Applov iPod Touch, ki je prvenstveno multimedijski predvajalnik, vendar zmore poganjati tudi igre, ki jih ni malo. Prvo pravo revolucijo po dolgem času pa je spet sprožil Nintendo s svojim letos predstavljenim 3DS, ki daje 3D stereoskopsko sliko, brez da bi za gledanje oziroma učinek trirazsežnostnega prostora potrebovali posebna očala. S pravo razdaljo in kotom gledanja je videno zares pravo doživetje, je pa res, da 3DS pestijo prav tiste težave, ki se jih je njegov praded Game Boy izogibal, trajanje baterije. 3DS z enim polnjenjem povprečno omogoča le 3 ure igranja.

Glavna novost leta pa šele prihaja, Sonyjev NGP ali znan tudi kot PSP2 ima 5-palčni OLED zaslon, 3G, Bluetooth in Wi-Fi povezljivost, poganja ga 4-jedrni ARM-ov procesor A9, za grafiko pa skrbi štirijedrni procesor SGX. Ločljivost zaslona je 960x544 pikslov, občutljiv je na dotik, bolj kot to osnovno železnino pa gre pozornost nameniti senzorjem, povezanim z igranjem. NGP zaznava naklon in pospeške v vseh treh dimenzijah, ima dve kameri, ki spremljata premik glave in zaznavata obraz, kar spet omogoča prilaganje prikaza in upravljanje glede na kot gledanja in gibe glave in nenazadnje, zadnja stran naprave je občutljiva na dotik, kar omogoča svojevrsten način upravljanja. Kot rečeno, bi rad Sony NGP izdal še pred koncem leta, stara celina pa bo na prihod morala počakati do prihodnjega leta. A ker se železo kuje, ko je vroče, je Sony nekaj svojega igričarskega potenciala prenesel tudi na mobilnike – od prvega aprila naprej je pametni mobilnik Sony Ericsson Xperia dobil še eno različico, Play, ki ima pod zaslonom izvlačljivo kontrolno igralno ploščo kot vse njihove igralne konzole. Ker ga poganja Googlov operacijski sistem Android, je jasno, da gre le za dodatek oziroma poskus na preverjeno platformo dodati nekaj igričarskega pridiha in Xperia Play niti ni konkurenca prihajajočemu NGP.

Ne glede na to, kako zmogljive igrače za nadobudne ljubitelje preigravanja videoiger kadarkoli in kjerkoli, so na trgu ali šele prihajajo, pa smo zlato dobo prenosnih konzol že prešli, deca je odrasla, nasledniki pa večino svojih igričarskih manij zadovoljijo že z mobilnimi telefoni.

Članek je bil objavljen maja 2011 v Reporterju!

Retromanija

Kontakt z nami

Novice

© Copyright 2012-2018 Retromanija