Obletnice

Dan, ko je odšel Commodore
Dan, ko je odšel Commodore

Kateri retro je vaš najljubši?

29.04.2019 15:31 Artur Švarc

29. aprila 1994 je Commodore, legendarni proizvajalec hišnih računalnikov, objavil svojo insolventnost.

Pred natanko 25 leti je bilo zgodbe o uspehu, ki je krojila zgodovino računalništva in prinesla računalništvo med množice, nepreklicno konec.

Oče podjetja Commodore je Jack Tramiel (Jicak Tramielsky), Jud poljskega rodu, rojen 1928 v Lodžu, ki je po preživetju Auschiwtza in prisilnega dela pri Continentalu v Hannovru 1947 emigriral v ZDA.

Tam je najprej delal kot tehnik pri Ameriški vojski, ki je popravljal in vzdrževal pisalne stroje, potem pa je v New Yorku vodil podjetje, ki je vzdrževalo pisalne stroje. 1955 se je Tramiel preselil v Kanado in v Torontu ustanovil podjetje, ki je licenčno sestavljalo češke pisalne stroje in rodil se je Commodore. Ko je trg poplavila poceni vzhodnjaška roba, se je Commodore moral lotiti novega posla in na prigovarjanje Irvinaga Goulda, največjega delničarja, je Tramiel preklopil na kalkulatorje. A ker je večino čipov izdeloval Texas Instruments, je Commodore še enkrat več skoraj padel iz igre, dokler niso kupili podjetja MOS Technologies in postali samozadostni.

Dan, ko je odšel Commodore

A skupaj z MOS-om je prišel tudi Chuch Paddle, genialni inženir, ki je Tramiela prepričal, da je Commodore naredil prvi mikroračunalnik in ga predstavil na CES 1977. Commodore PET sicer ni bil uspešnica, bil pa je zaradi nekaj inventivnih rešitev boljši od Apple II in precej priljubljen v akademskih krogih.

Revolucija se je zgodila 1980, ko je na trg prišel VIC-20, ki so ga propagirali z agresivno marketinško strategijo. Hišni računalnik je prvič prebil mejo milijona prodanih primerkov. A tehnične omejitve VIC-20 je presegel dve leti pozneje C64, ki je z okoli 22 milijoni prodanih primerkov še vedno najbolje prodajan računalnik vseh časov.

»Computer fort he masses, not the classses« je bil slogan, ki je upravičil svoj pomen.

Sledili so novi računalniki, C128, pa serija C264, a niso niti približno dosegli uspeha C64.

Dan, ko je odšel Commodore

Leta 1984 je napetost med Gouldom in Tramielom dosegla vrhunec in Tramiel je zapustil Commodore in v času velike krize računalniških iger za mali denar od Time Warnerja kupil Atari. Tramiel je s sabo odpeljal tudi nekaj Commodorjevih inženirjev in sledile so tožbe.

Takrat je majhno podjetje Hi-Toro, kjer je Jay Miner, ki je podpisan pod Atarija 400/800, želel narediti veliki korak naprej v svetu računalništva.

1984 narejeni prototip Lorraine je bil na CES v centru pozornosti – osupljiva grafika, zvok in uporabniški vmesnik so bili za hišne računalnike nekaj novega. A denarja je zmanjkovalo, investitorjev pa ni bilo, zato so si Miner in ekipa julija pri Atariju sposodili pol milijona dolarjev. Do konca avgusta mora biti kredit vrnjen ali pa vse skupaj pripade Atariju, taki so bili pogoji.

Medtem ko so pogajana z Atarijem še tekla, je garažno podjetje za 27 milijonov dolarjev kupil Commodore, odplačal Atarijev dolg in Tramiel je norel od jeze. Kot odgovor je nastala 16-bitna vojna med Commodorjevo Amigo in Atarijem ST.

Dan, ko je odšel Commodore

 1985 je Commodore predstavil Amigo 1000 kot naslednika C64. Računalnik je imel 4096 barv, 4-kanalni stereo zvok, 32-bitni procesor Motorla 68000 in večopravilnostni operacijski sistem. Amiga je bila računalnik, ki je daleč presegal vse do takrat na dostopnem trgu. A Amiga 1000 je bila predraga, da bi dosegala prodajne številke, pravi preboj se je začel šele 1987, ko je Commodore predstavil Amigo 500, nemški oddelek Commodorea pa Amigo 2000 za profesionalno delo.

A tu so kravatarji začeli delati napake – namesto, da bi se Commodore usmeril na tisto, kar ima najboljšega, so dobičke usmerjali v neposrečene projekte kot so PC 10 in PC 20, s katerimi so hoteli konkurirati IBM-u in Applu v poslovnem svetu. Posledično je trpel razvoj.

Nova generacija računalnikov AMiga, A500+, A600 in A3000 so prinesli premalo napredka, da bi bili vredni pozornosti, poskus CDTV kot multimedijske domače naprave pa ni imel prave podpore v softveru, da bi pritegnil širše množice.

Šele tretja generacija, A1200 in A4000 sta pomenili napredek v pravem pomenu besede. 16,8 milijona barv čipovja AGA pa je takrat že ponujal PC z VGA grafiko in vsa prednost iz srede osemdesetih je hitro skopnela. Tudi ljubosumnost, da bi do kolača spustili tudi druge proizvajalce, je bila prav nasprotje tega, kar je IBM storil s PC-jem. PC-je je izdelovalo vedno več podjetij in s tem so padale tudi cene, pohitril pa se je razvoj.

Commodore je še zadnjič skušal z revolucijo obrniti trg v svoj prid. 16-bitna igralna konzola jeseni 1993, CD32, je bila sicer uspešnica, a Commodore je bil takrat že s praznim računom in posledično proizvajalcem komponent ni več plačeval dolgov, kar je pomenilo, da je decembra 1993, ko vlada prava nakupovalna mrzlica, manjkal na policah v zadostnih količinah.

29. aprila 1994 je Commodore razglasil insolventnost in sprožil stečajni postopek. Revolucionarne čipe AAA, ki so v okleščeni obliki AGA tvorili tretjo generacijo Amig, niso nikoli spravili iz razvojne faze in svet računalništva je ubral drugo smer. Malo pred tem je pokleknil tudi Atari in romantično dobo hišnih računalnikov so dokončno zamenjali PC-ji.

Commodorjevo intelektualno lastnino je kupil nemški Escom in še pol leta izdeloval Amige in prodajal PC-je pod imenom Commodore. Tudi zadnja Amiga, 4000T (Tower) je njihovo delo, potem je tudi Escom zaradi strateških napak, ki pa niso bile povezane s Commodorjem, bankrotiral 1996.

Imena in oznake so se v naslednjih letih pojavljale na različnih napakah, od MP3—predvajalnikov do mobilnikov, a to ni imelo več nobene zveze z originalnim podjetjem. Duh Tramielovega podjetja pa je danes bolj živ kot kadarkoli prej. Še vedno je scena zelo živa in entuziasti posodabljajo nadgradnje in izdelujejo nove rešitve, ki imajo za osnovo C64 in Amige.

Retromanija

Kontakt z nami

Novice

© Copyright 2012-2018 Retromanija